Prostovoljca DPZN, pisatelja Tomaža Kosmača, spis meseca aprila 2021
V 1990-ih sem se vrtel v začaranem krogu. Službe nisem imel, na Zavod za zaposlovanje se nisem upal prijaviti, kajti predvideval sem, da me bodo spokali v kakšno tovarno, kjer bom žalostno trohnel. Tega sem se grozovito bal. Posledično mi denarna pomoč ni pripadala in brez kakršnihkoli dohodkov sem pri višini 178 centimetrov, z ustaljenih petinšestdesetih, shujšal na sedeminpetdeset kilogramov. Živel sem v hudem pomanjkanju, toda kruljenje po želodcu se niti približno ni moglo meriti s strahom pred rednim šihtom. Namišljeno svoboden sem vstajal ob prvem jutranjem svitu, že navsezgodaj taval po Idriji, mesto prehodil podolgem in počez ter nabiral prazne steklenice. Včasih me je spremljala sreča. Staknil sem jih čez dvajset, ob slabih dnevih samo tri ali štiri. Vsaka je pomenila dragocenost. V štacuni se jih je dalo unovčiti in nekega dne sem v trgovini vzel štruco, nameraval z bornim izplenom pokriti strošek, vendar je blagajničarka siknila:
»Ni dovolj.«
»Kako ni? Še prejšnji teden je pet flaš zadoščalo.«
»Kruh se je podražil.«
Vrsta za mano je v pričakovanju razpleta utihnila in naravnost čutil sem naslajanje, ko sem bil z natančnim izračunom poslan nazaj:
»Vrni se k pultu in naj ti enajst dekagramov štruce odrežejo.«
Osramočen sem opravil zahtevano, ampak v prodajalne potlej nisem več hodil s kljuvajočo mislijo: Če kupim pašteto, ne bo za solato; če kupim hrenovke, ne bo za par dek mortadele; če kupim vino, ne bo za cigarete… Začel sem krasti. Sprva konzerve, kasneje vse po vrsti. Postal sem kleptoman in odvisen od tatvin nekoč fignil časopis, ki ga drugače niti povohal ne bi. V njem je kraljevala prvomajska križanka, s pregrešno visokim denarnim skladom. Rešil sem jo, odposlal in trefil prvo nagrado. Prejel sem lepo vsoto, se z njo znebil pufov in postal zagrizen enigmatik. Nagrade so pritekale kot po tekočem traku. Povečini niso bile finančne, temveč so nudile rafting, polet z zračnim balonom, vožnjo s katamaranom in podobne zadeve, toda sreče mi to ni kalilo. Dobitke sem preprodal po polovični ceni in živel dokaj znosno.
Strah pred Zavodom za zaposlovanje je sčasoma minil. Imel je zgolj velike oči. Službam se je dalo elegantno izogniti in dolga leta sem dobival podporo. Vmes sem začel pisati in čeravno so mi honorarje z utemeljitvijo: Čemu bi te redili, če sam služiš, odvzemali, še zdaleč nisem stradal. Nabiranje flaš je postalo preteklost, kraje enako, ostala je strast do križank. Edino, kar me je vedno motilo, je bilo geslo: Slovenski pisatelj Kosmač. Zmeraj je bilo namreč treba vpisati Ciril. Nikoli Tomaž. Mrmral sem vse do 20. aprila letos, ko je bila v Primorskih novicah objavljena križanka s knjigo Varnost in mojo faco. Sedaj imam ego vsaj za silo potolažen, predvsem pa potrditev, da sem od zdavnaj kolovratil po pravi poti.