Simulacija

nedelja, 21.4.2019 12:20

Netto intervju objavljen v Sobotni prilogi Dela

1.Padel si, padel si. Tako se začne vaša pesem, posvečena vsem koprskim volilcem, ki v drugem krogu županskih volitev niso glasovali za Borisa Popoviča. Zelo ste bili veseli zmage Aleša Bržana. Verjamete, da bo Kopru zdaj bolje?

Nebodotični je nedavno izjavil, da nam je bilo v času njegovega samodrštva kot v pravljici. Moja soproga in politična svetovalka Arijana pa misli, da je bilo predvsem njemu 16 let županovanja pravljičnih. 3. decembra 2019 sem zaradi sedmih glasov Bržanove prednosti v devetem letu performiranja prenehal kolenovati oziroma povijati kolena in poklekati ob srečanjih z izvoljencem množic. Moja radost zaradi padca k sebi jemalne piramidalne strukture, ki jo je »pravljičar« poosebljal bo trajala dokler bom živel. Moji izvidi in diagnoza sicer napovedujejo, da živel ne bom več dolgo, moje prepričanje, da je bil volilni poraz demokratičnega despotizma v Kopru svetal vzgled za državico Slovenijo, najprej za Ljubljano v kateri cesaruje Zoran Janković, pa bo ostalo neomajno.. Izrojenost lokalne ravni odločanja je doživela udarec v podvozje, izprijenosti Boljšega jutri, ki je izbruhnil samo za nekatere pa seveda ne bomo mogli odpraviti brez Američanov in Američank.

2.Kaj je po vašem mnenju privedlo do te spremembe v Kopru? So imeli ljudje dovolj Popovičeve "pravljice"?

Cesar si je nakopaval osebne nastrojenosti proti svoji najbolj samozagledani osebi. Nasprotovati so mu začeli tudi oni, ki so nehali misliti z očmi. Proti njemu in njegovim so začeli močneje delovati in celo voliti subkulturni. Tesnost njegove poraženosti pa vendarle ostaja mračen pomnik zagatnega političnega vzdušja v Butalah Istre pod Slovenci.


3.Sami ste vse od leta 1994 vsakič znova neuspešno kandidirali za koprskega župana. V zadnjih nekaj mandatih se tudi vaši listi Akacije ni uspelo prebiti v koprski občinski svet. Kaj vas je, kljub temu, ves čas vleklo v politiko in za kaj ste se zavzemali?

Svojo in strankino uspešnost kandidatur ocenjujem predvsem po tem koliko vzpodbudne in trajne sledi so te kandidature pustile v ljudeh oziroma v prostoru in času. Zbirka teh sledi bo po mojem marsikomu zanimiva tudi čez petdeset let in kasneje. Ravno na zadnjih lokalnih volitvah, ko nas je podprlo doslej najmanj volilk in volilcev pa sta dva preostala bataljončka glasujočih odločilno prevesila volilni izid! Vsi smo ponosni! Hvala.
Bistvo svojega političnega stališča sem izpovedal v pesmi »Akacije so v akciji«. Lahko jo objavite v celoti. V njej je tudi stavek: » Iz TV kanalizacije zaudarja po reakciji«.

4.No, ampak.vseeno, kako gledate na Istro pod Slovenci?

Me vprašujete kako gledam na področje, ki ga po navadi imenujejo Obala?

Ja, Istra mu rečemo redkeje.

To območje čutim kot okupirano provinco pudl državice Slovenije, prebivajoče na njem pa kot mešanico priseljenih, ki se medlo zavedajo kulturne identitete Istre. Tu je (ob Ljubljani) denar najbolj razžrl odnose med ljudmi, tu sem napisal svojo prvo pesem in je v žarah zanemarjen pepel mojih pokojnih roditeljev učiteljev.

5.V Kopru ste v obdobju osamosvajanja Slovenije skupaj z Društvom prijateljev zmernega napredka prevzeli vodenje mladinskega centra, kjer je bil predvsem prostor alternativne kulture. Tu ste delovali skoraj četrt stoletja. Kako ste doživljali to obdobje in kakšen pečat ste
pustili?

Sredi razkrojnega procesa, ki ga nazadnjaštvo še vedno imenuje pomlad, smo se
odločili v mlade ljudi sejati seme Kulture uporništva in razvijati ter širiti
Zavračanje danosti. Lokalna oblast naslednikov komunistov nas je enajst let
podpirala, Nebodotični »lastnik Kopra« do leta 2011 še bolj, zatem štiri leta
komaj še, januarja 2015 pa je izbruhnila Zlata doba despotove nemilosti, v kateri
pa nismo nehali delovati niti za en dan. Ves čas smo scali proti vetru brez
milosti do samih sebe v razmerah in v razpoloženju graditve in obnove davnih
petdesetih. Organizem Butal v Istri pod Slovenci nas je zavračal, radodarni in
ustvarjalni čudaki so vtkali sebe v to četrtino stoletja odtrganega juriša;
njegove sledi plesnijo v naših izjemno bogatih arhivih in trajajo v ljudeh, ki so
potovali z brodom Mladinski, kulturni, socialni, medgeneracijski, multimedijski in
muzejski center.

6.Kateri del tega bogatega arhiva je za vas še posebej dragocen?

Arhiv Društva prijateljev zmernega napredka so predmeti, likovne umetnine, Ladijski dnevniki, zvočni posnetki, fotografije, video posnetki, šestnajstletna spletna stran Dodogovor in dokumenti Med predmeti najbolj obžalujemo »izginotje« dveh delujočih in posodobljenih Iskrinih projektorjev iz druge polovice petdesetih (brez pojasnila in odškodnine nam jih je izginila Kimoglava občinska uprava Kopra leta 2015). Po veliki zbirki uporabnih muzejskih stolov že štiri leta serjejo netopirji v vasici Starod ob meji s Hrvaško. Polpožgani na Belvedur izgnani FAPov kamion čaka na uprizoritev »Razšvasanje« , oranžnemu fičotu in filmski Moralno in tehnično hibni razvalini Trafficu je pred kratkim županja Občine Hrpelje Kozina s pomočjo AMZS končno naklonila začasno parkirišče ob čistilni napravi. Med likovnimi umetninami so najpomembnejša darila umetnikov in lastna produkcija (del tega zaklada je trenutno v Delavskem domu Trbovlje nared za razstavo »Oltar v umiku«). Med izjemno množino propadajočih video posnetkov je najpomembnejših več kot štirideset dveurnih predstavitev zgoščenk Francija Blaškovića. Nespregledljiv in tudi propadajoč ter neobdelan je velik video arhiv posnetkov Mehkega terorizma. Za ureditev in digitalizacijo arhivov DPZN bi po moji oceni dva zagnana in strokovno usposobljena človeka morala delati vsaj dve leti.
.
7.Vaše mehkoteroristične akcije, kot ste jih poimenovali, ste med drugim usmerili proti ameriškim marincem, koprski cerkvi in nekdanjemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu. Kaj pravite na oznako Darka Štrajna v dokumentarnem filmu o vaši skupini Buldožer, da delujete kot da še vedno zasedate filozofsko fakulteto?

Navedene mehkoteroristične akcije so bile usmerjene proti vlogi ameriške vojske v svetovni politiki in proti zlorabi slovenske cerkvene organizacije pod Rodetovim nadškofovanjem. Štrajnova vloga v zasedbi fakultete se mi je upirala že leta 1971. Strnjeno bi jo opisal: »Zalivajmo ogenj s pametjo!« Kar je razumni gasilec počel javnega kasneje nisem spremljal in ne morem reči ali se je on oddaljil od tiste vloge, ki jo je imel takrat v zasedbi. Vsekakor pa se mi zdi njegova oznaka bistroumna, mogoče celo dobronamerna. Mene je Zasedba v pogledu na to za kaj si je treba v življenju prizadevati, verjetno res opredelila.

8. Pljuvanje ali streljanje vatiranih kroglic skozi tulec, pri čemer je ena zadela tudi Dimitrija Rupla, pa ni bila mehko teroristična akcija?

»Vatentat« na Dimitrija Rupla je bil z mehko vatino kroglico izveden atentat. Usmerjenost te mehko teroristične akcije ste pravilno navedli . Usmerjena je bila proti bivšemu ministru osebno zaradi njegovega USA hlapčevitisa ter oholosti naspram narodom in državam na področju bivše Jugoslavije. Slavnostnemu govorcu na svečani seji ob obletnici Tretje univerze sem izstrelil v glavo eno samo oslinjeno kroglico vate, ki je zadela. Človeka se spomnim iz mladinske TV oddaje v šestdesetih prejšnjega stoletja . Mlad človek je sredi Mraka enoumja z Ježkovim sinom zabavljačil in celo ne vedno mimo. Njegova vloga v slovenski osamosvojitveni pomladi in njegova LDS desnoidnost kasneje pa sta me navdihnila k dejanju za katerega bo verjetno obveljalo, da je bilo umetniško. Tridesetega marca 2019 v Zagrebu je občinstvo spontano zaploskalo sedemnajst letnemu posnetku vatentata v zaključku filmčka »Obredna daritev«.

9. Omenili ste mi, da vam je Janez Burger, ki je posnel dokumentarni film o vas (Priletni parazit), rekel, da vam je postavil spomenik. Vi pa trdite, da ste si spomenik postavili sami, z albumom Cocktail.

Janez Burger je res naredil v Portorožu nagrajenega celovečerca in potem je moral na zahtevo RTV Slovenija izdelati še okleščeno verzijo za potrebe zmernega doziranja prebivalstva z vsebinami, ki bi mogle zavajati k razmišljanju. Moj prijatelj režiser, ki na špici filma ni niti omenil mojega soustvarjalnega deleža, v samo delo pa je vključil tudi (celo) izjavo meni izrazito neljubega poslovnega mesosneda Igorja Vidmarja, se je pač nedaleč od ljubljanskega Kliničnega centra pošalil, da mi je spomenik že ustvaril. Sam sodim, da je Priletni parazit dober film, ki je predvsem pomnik njegovega videnja mene in mojega (morebitnega) pomena. Digitalni spomenik mojega in mojih bližnjih prizadevanja pa je spletna stran dodogovor.org , ki jo dnevno svežimo šestnajsto leto in jo med odgovarjanjem na vaša vprašanja neodpustno zanemarjam.

10.Vprašanje se je sicer nanašalo na Cocktail. Gre za kulten album iz leta 1974, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. Kaj pomeni vam osebno?

V tej euro oseki, ko bi moral pospravljati kaos svojega bivanja mi pomeni najprej tržno nišo saj založbo Nika records zanima ponovna ploščna izdaja tega dela, ki sta mu mojster Adamič in orkester RTV Ljubljana vtisnila nespregledljiv pečat. Založba ima na zalogi še vedno 700 CDjev druge reizdaje Obilni vunbacilni Cocktail; izšel je leta 2015 v nakladi 1500 kosov. To pomeni, da moj prvenec kot zgoščenka takozvanega kulturnega tržišča Slovenije skoraj ne zanima. Še manjše povpraševanje pa je zame kot za (še) živega delujočega umetnika. Tisto kar me glede Cocktaila gane so izjave redkih a večkrat tudi zelo mladih ljudi, ki se mi ob srečanjih zahvaljujejo, ker sem pred 45 leti ustvaril in zapel pesmi saj jih pogosto poslušajo. Nekatere med njimi še pojemigram, celoto pa bom mogoče pod vplivom mamil poslušal še kdaj.

11. V 70. letih pa je bilo verjetno drugače. S skupino Buldožer ste kmalu za uspehom s Coctailom osvojilli vso nekdanjo Jugoslavijo, kjer ste prepoznavni še dandanes. So bili to zvezdniški časi?

Sedemdeseta leta mojega cveta so bila vrh zrelosti socializma v Jugoslaviji, na planetu Zemlja pa se je šele začelo globalno premikanje proti Nikamorlandiji pod praporoma »Svoboda« in »Demokracija«. Objava prej posnetega Cocktaila se je zgodila šele po jugoslovanskem preboju buldožerskega prvenca »Pljuni istini u oči«. To se je zgodilo zaradi varnoritniške založniške kuhinje založbe ZKP RTV Ljubljana z Juretom Robežnikom na čelu. Zame so bila to zares zvezdniško pijanska leta v katerih pa je mogla dobra pesem »Duša in jaz« 12 tednov ostati na vrhu slovenske Top pops radijske lestvice. Takrat industrija okusa še ni suvereno obvladala tržišča oziroma možganov večine zemljanov.

12. Buldožer veljajo za eno najpomembnejših rokovskih skupin nekdanje skupne. države. Kako gledate danes na vaše takratno ustvarjanje?

V štirih letih od začetka1975 do začetka 1979 sem alkoholik v redke nastope Buldožerjev na odru vgradil svojo izčrpujočo atletsko pevsko vlogo in uprizoritveno domiselnost. Večina skupine je stremela h glasbeni dognanosti, kadrovsko pa smo se obnavljali za moj občutek preveč pragmatično (praktično). S svojo vizijo razvoja skupine, igrati čimveč na svojo opremo in s svojim prevozom čeprav tudi komaj rentabilno, nisem prodrl. Po mojem izstopu je zmagala doktrina predvsem velikih nastopov, ženske so šele takrat prvič vlomile v garderobo. Do konca svojega sodelovanja pa sem skušal z besedili in z glasbenimi zamislimi odpirati pot naprej (Pesmi »Novo vrijeme« in »Higijena«). Izkazalo se je, da moje vloge večina občinstva po mojem odhodu iz skupine ni hudo pogrešala. Drži pa tudi, da so Buldožerji v svoji nadaljni karieri do poobletničnega tihega konca na nastopih vedno izvajali tudi moje pesmi.

13. Prej ste omenili, da je v Sloveniji zelo malo povpraševanja po vas kot umetniku, čeprav ste le nekaj let nazaj izdali Samospeve in ves čas redno nastopate, tudi v širši regiji. Se počutite medijsko odrinjenega?

Samospevi so tonski posnetki z video dokumentiranim ozadjem predvsem belskih duhovnih pesmi nastalih v tem tisočletju.. Delim jih ob zagotavljanju, da se s predvajanjem da hitro domov napoditi goste, ki so se preveč udomačili. Izdali so jih leta 2015 v nakladi 500 kosov, kupilo jih je nekaj deset oseb, en mlad Kamničan mi je izdelek pohvalil, v Primorskih novicah je izšla ena površna recenzija. Tisto kar sem v letih od 2011 do danes kot umetnik predvsem počel so bile uprizoritve oziroma performansi in performirani nastopi. Snemal, posnel in sestavil sem film »Štetje v jeseni«, ki se ni uvrstil v program Portoroškega filmskega festivala in ne bo niti na programu RTV Koper saj dosedanjemu uredniku ljubljanska komisija ni potrdila mandata. Imena večletnih performansov , ki so imeli več sto ponovitev so »Koračnica Zlate dobe« (petjekorakanje okoli stavbe Kimoglave občinske uprave v Kopru s pokanji in cviljenji zlatih balonov), »Plamenčki herojem in boju« (semtertjajenje z brundanjem pred vrečko svečko, doprsji Janka Premrla Vojka, Karla Masla in Pinka Tomažiča ter Mussolinijevim hotelom Koper). Ta performans je imel samo lani 120 uprizoritev. Izumili in izvajali smo mnogo deset performiranih konferenc za novinarstvo in odzivno javnost. Predvolilni boj na lanskih lokalnih volitvah je bil zvezen niz mojih uprizarjanj, ki pa so marsikatere bile celo medijsko podprte. Še v časopis Delo na prvo stran se je uvrstila ob Bržanu mene fotka z zmagoslavno dvignjeno roko.
V letih Zlate dobe sem dozorel v performerja, ki svojo agitacijsko umetnost živi oziroma obratno; v živečega, ki poskuša neprenehoma ustvarjati. Tako. Ustavljam izobraževalni proces za vas in za tiste, ki so se skozi intervju pregrizli do tega mesta. Hvala vam, hvala njim.
Trenutno se počutim seveda Nekro medijsko počaščenega saj odgovarjam na vaša vprašanja za Sobotno prilogo. V resnici pa me SLO kulturni in medijski prostor zelo do popolnoma spregledujeta, ker sem jima vedno bolj tuj tako kot sta meni vedno manj znosna ta čas in Pot v Nikamor po kateri nas vodi izvoljenstvo množic.

Hudo ste zboleli, kar odkrito omenjate. Na to ste se odzvali z nespremenjeno značilno ironijo, nastopate celo na koncertih v Zagrebu in Ljubljani. Se ne predate.

Vrhovnik ljubljanske hematološke klinike doktor Samo Zver me je zadnjo januarsko nedeljo seznanil z dejstvom, da ne bom umrl jutri a da je moja bitka izgubljena še preden sem jo začel. Prestar in prekrhek sem za presajanje kostnega mozga in morilske kemoterapije. Presajanje pri moji diagnozi MPN/MDS JAK-2 uspe dvema od stotih, za trajanje še tri leta imam 20 procentov možnosti. Bolezen je redka oziroma komercijalno nezanimiva za farmaceutsko industrijo. Zdravil zame Zahodna znanost nima. S transfuzijami zgoščenih eritrocitov mi začasno izboljšujejo krvno sliko. Čeprav mi je doktor Samo rekel, da lahko jem vse kar mi paše, sem si s pomočjo Arijane prve delavke kulturnega Sanatorija Klanec 18 b (občina Hrpelje-Kozina) in pomladi zgradil prehranjevalno taktiko, ki je pomemben del celotne strategije zaviranja prihoda neizbežnega. Danes zjutraj mi je nabrala , nesekljala in v kašo zmlela tele sestavine: » Kopriva, tropotec, marjetica cvet,listi in cvet trobentice, drobnjak, menta, violica, rman, cvet in listi regrata, mladi listi brstičnega ohrovta in kitajskega zelja, melisa, krvavi mleček, divji hmelj, mladi listi divjih jagod in črnega ribeza, zimzelenovi listi, semena mešana (sončnično, konopljino, bučno, pegasti badelj), radič, limona, olji: arganovo in ričkovo, tahini.« S to nabiralno zmešalno ljubezensko pesmico zaključujem odgovarjanja na vaša vprašanja. Kdor mi hoče telefonirati me lahko pokliče na 041 318 245. Hvala vam za vprašanja, trpežnicam in trpežnikom pa za pozornost.

Spraševala in cenzurirala Nataša Čepar, odgovarjal in nadomeščal z izrazi, ki jih je prinesel njen nežaljivostni filter, Marko Brecelj