Ob čestitkah Franju Frančiču objavljamo dve njegovi zgodbi in fotografije iz podelitve Kocjančičeve nagarade
V imenu očeta…in sina… in…
Vedno sem se čudil maminem navdušenju, ko je pripovedovala o novem grobu, ki ga je našla na Žalah. Da je vsa ta scena z grobovi velik biznis, mi je bilo jasno, kot je bilo jasna razlika, da so imeli nekateri marmorne grobnice večje kvadrature kot pa nekateri živi stanovanja. Prejšnji grob je zaplenila mamina sestra, moja bogata teta, ki je plačevala denarce za najem. Ta teta je vse življenje delala v banki, vsako leto hodila z možem v toplice v Radence. No, saj tudi ona ni mogla ubežati bedni in grozni starosti. Naj se sliši tako čudno skoraj pravljično: moja mati je imela devet otrok, s tremi različnimi tipi, ki so imeli skupno le nasilnost in pijančevanje. No, in enega od svojih sinov je odstopila teti. Skratka nisem mogel razumeti materinega navdušenja, ki ga je imela, ko je našla nov, v bistvu star, zapuščen grob in ga prepisala nase. To je taka lep lokacija, pod drevesom, pa voda in smeti so čisto zraven! Nisem mogel razumeti zakaj je to tak velik plus, v bližini voda in smeti! Pogreba niti ne bom opisoval, kakršno je imela življenje moja nesrečna mati, tak je bil obred. Kaos in cirkus. Potem pa se je zalomilo, ko je umrl precej let za njo moj večno zapiti oče. Bil je medicinski fenomen, kar nekaj let je živel brez jeter. Problem je bil, da nismo vedeli kam z njegovim pepelom. Na Hrvaško ga niso hoteli, tu pa ni imel groba, saj z mamo nista bila poročena in s tem sorodnika. Potem nekako je eden od bratov odločil, da vkopljejo žaro na mamin grob. Takoj sem povedal, da mi je to zelo moteče, čeprav nikoli nisem verjel v kakšno posmrtno življenje. Namreč, resnica je bila ta, da je storil vse, ampak vse, da ji je zagrenil in otežil življenje na tem svetu. Nikoli nisem razumel in sprejel, da ga je mama imela rada. Ni šlo samo zato, da jo je vsakih toliko razbil, da jo je zaničeval, poniževal in zganjal psihični teror vsak ljubi dan. Preprosto uničeval jo je, trgal kos za kosom, tako, d ni bilo čudno, da je dokaj mlada zbolela, umirala leto in pol. Včasih, ko sem stal pod tisto smreko in opazoval njegovo tablico nad žaro, me je zagrabilo, da bi jo vrgel v smeti. Potem sem sklenil, da njegov pepel izkopljem in nekje odvržem. Preko dneva je bil problem, da pač kopljem na nekem grobu, ponoči pa je bilo pokopališče zablindirano in zaklenjeno. Končno sem sklenil, da to storim neko praznično jutro, menda je bil Božič ali nek drug verski praznik. Vzel sem malo lopatko, nož in večjo vrečo. Dan se je komaj dobro naredil, ko sem bil že na Žalah. Zemlja je bila ma srečo mehka, prav nič zbita. V dobre pol ure sem se prebil do plitke jame in kromirane žare. Tista sranja o odpuščanju in podobnem sem že davno pospravil v temne sobane psihe. Žaro in marmorno ploščo z njegovim imenom, sem shranil v vrečo in se odpravil proti izhodu. Spomnil sem se babičinih besed: pri Breskvar zavij levo! Na ta način sem zlahka našel naš stari grob, ki ga je zaplenila teta. Poigraval sem se z mislijo, da ga prekopljem ta, a sem bil preveč utrujen, da bi to storil. Ob cerkvi je stal kontejner s smetmi. Tja sem vse skupaj odvrgel. Iz cerkve pa je odmevalo: v imenu očeta…in sina …in…
Zadnji krog
S kartico se prijaviš ob točno določeni uri. Na listku, ki ga izvrže avtomat ti točno piše v kateri od ambulant imaš pregled.
Petič v nekaj mesecih si vajen procedure, a tisti vojn te vedno znova odvrne in preseneti.
Drug človek se prebudiš.. Nobenih angelov in to. Samo tema. In teža telesa. In utrujenost, nemoč.
Kot da ne bi več čutil rok in nog.
Vse se upočasni. Ni strah, samo stalna panika kdaj udari spet.
Potem čakaš in opazuješ izpis svojih začetnic na zaslonu.
Kaj se zgodi po smrti …?
Bolnišnica kraljuje na vrhu hriba, od daleč je kot velika tovarna.
Kot bi tlesknil s prsti, praktično v trenutku se zgodi in svet se ti obrne na glavo.
Vse se spremeni!
Po skoraj pol ure vstopiš.
Slecite se, skoraj ukaže sestra in prevzame papirje.
Ogromen bel stroj že čaka.
Potem nenapovedano vstopita dva policaja z zapornikom v lisicah.
Očitno je nujen primer.
V spodnjem perilu te stresajo sunki hladu.
Medicinska sestra na hitro z novim prozornim papirjem preobleče premično posteljo.
Zlezeš na posteljo, namesti ti, slušalko, ovratnico iz plastiko prekrije obraz.
Postelja se pomakne v stroj in svetlobe, zraka ni več. Prikovan si v stroju, nimaš več kam.
Paranoičen občutek tesnobe se stopnjuje o nenavadnih zvokih in tresenju, ki prihaja iz slušalk.
Odrezan od sveta si, panično si ponavljaš: zdrži, saj bo minilo, saj bo...
Po dvajsetih minutah ne zdržiš več. Pritisneš na stikalo alarma, ki ga ima v roki.
Medicinska sestra spusti posteljo iz stroja.
Nismo še končali reče. In te znova zadela in odvrže v stroj.
Prisiliš se, da mine nekaj minut, razbijanje in čudni glasovi ne ponehajo.
Paranoja se stopnjuje.
Odprtih oči odhajaš v smrt, kriči v tebi.
Okleneš se alarma in stiskaš tisti gumb kot da ti gre za življenje.
Na okensko polico sede snežno bel galeb.
Ravno se je vrnil iz smetišča.